ponedeljek, 10. april 2017

Paradižnik – plodovi sonca

Čeprav prihaja k nam iz tropskih krajev Južne Amerike, je paradižnik že pred leti dobil domovinsko pravico na naših vrtovih. Verjetno je poleg solate in fižola najbolj pogosta vrtnina, ki jo lahko najdemo na slovenskih gredicah in seveda v rastlinjaku. Tako je priljubljen, da mu že nekoliko škodi, saj si ga ljudje želijo pridelati za vsako ceno, tudi na račun uporabe kemije.





Potrebno je vzgojiti sadike

Danes seveda vzgajamo samo sadike s koreninsko grudo. Resnično priporočam, da si vzamemo čas za pikiranje (ne presajanje), saj pikiranje močno vzpodbudi rast večjega števila stranskih koreninic, ki bodo lahko v suši poiskale in  črpale več vlage.

Setvene plošče so lahko različni plitvi zabojčki, saj komaj vzkaljene rastlinice nimajo globokih korenin. Temperatura za kaljenje bi naj bila okoli 25oC. Bolj pomembno kot sama višina temperature je, da ta do vznika rastlin čim manj niha, potem je vznik hiter, predvsem pa enakomeren. Zato posejanih setvenih pladnjev ne postavimo takoj v rastlinjak. Tam so sončni dnevi že izredno vroči, ponoči pa se vendarle, tudi če ogrevamo, močno ohladi. Temperature nad 30oC  ovirajo oz. zaustavijo kaljenje, v sončnem dnevu pa se v rastlinjaku hitro še bolj ogreje. Ti temperaturni skoki povzročijo neenakomeren vznik, kar je kasneje velika ovira tudi pri pikiranju.



Pikiramo pogosto prepozno

Pravi čas za začetek pikiranja je takrat, ko se klični listi postavijo v vodoraven položaj in med njima opazimo prvi pravi list. Kasneje  mlade rastlinice že pričnejo konkurirati med seboj za hrano in predvsem svetlobo. Naša sadika tako že izgublja kakovost.

Ko pikiramo, posadimo rastlinice globlje, kakor pa so rasle do sedaj, kar do kličnih listov. Tako bo koreninski sistem rastlin globlji in bo lahko poiskal in načrpal iz zemlje več hranil in več vode.
Takoj po vzniku lahko rastlinice  za dan postavimo na hladno na 15 oC. To šokiranje z nizko temperaturo namreč povzroči, da bo sadika nizka, kompaktna in čokata. Po pikiranju naj bodo rastline  še nekaj časa na toplem, po dveh treh dnevih pa postopoma znižujemo temperaturo na 15 – 18 oC. Če so dnevi oblačni in mrki, temperaturo znižamo, ne zvišamo. Prostore redno zračimo, saj je zračna vlaga največji sovražnik rastlin.

Sorte in kombiniranje na vrtu

Danes je veliko vprašanj, katere sorte, kaj bi priporočila. Tukaj se znajdem v zadregi. Z globalizacijo in vstopom v EU se je v Sloveniji  pojavila veliko število različnih sort in seveda predvsem  hibridov. Vseh seveda ne morem več poznati. Zato bi napisala samo nekaj priporočil, kako pravzaprav izbirati.
Najprej naj razžalostim tiste, ki menijo, da so hibridi nekaj nenormalnega in da jih Slovenci ne bi smeli sejati ali saditi. To je popolnoma napačno mišljenje, vsaj kar se tiče paradižnika in tudi nekaterih drugih zelenjadnic, ne pa seveda vseh. Novejši hibridi so vsi tolerantnejši (ne odporni) na številne glivične bolezni, ki v zadnjih letih delajo težave vrtičkarjem. Res pa je, da so naše stare, udomačene sorte, kot so Jabelski pisanec, Saint Pierre in predvsem seveda  Volovsko srce neprekosljivega okusa. Sama še nisem srečala hibrida, ki bi bil tako okusen, kakor je Saint Pierre.

Zato pa že lahko kupimo seme in predvsem sadike hibridov, ki so enako mesnati, enakega okusa, nekateri pa celo barve, kot je Volovske srce. Nimajo pa njegove značilne srčaste oblike. Vendar je žal ravno Volovsko srce, tudi njegova nekoliko izboljšana različica Val najbolj občutljiva na krompirjevo (paradižnikovo) plesen in tudi črno pegavost (alternarijo).

Zato sama priporočam, da na vrtu vedno posadimo mešanico hibridov in sort. Sorte izberemo zato, ker jih imam najraje, so točno takega okusa, kakor si jih želimo. Vendar je potrebno računati, da bodo v primeru vlažnega vremena hitro propadle zaradi bolezni. Hibridi bodo zdržali veliko dalje, tudi njihov pridelek je višji, so pa nekoliko manj okusni. Če kupujete seme, potem tako poznate sorte (ali hibride) ki jih imate najraje. Če pa kupujete sadike pri vrtnarjih, vsekakor zahtevajte in si zapomnite ime sorte ali hibride za naslednje leto. Ne glede na to, ali vam je bil všeč ali ne, je dobro vedeti, kaj boste naslednje leto iskali. Ne zadošča samo zgoden, poznejši, debeloploden, mesnat…, droben, saj se ravno pri paradižniku sorte izredno razlikujejo po okusu.

Kljub bom tukaj predstavila samo nekaj sort, ki se mi zdijo zanimive z različnih razlogov.
Semena nekaterih sort in hibridov lahko kupimo seveda tudi v trgovini. Med njimi bi najprej izpostavila grmičasti Heinz F1 za nestrpneže. Grmičasta sorta, kjer ne obiramo zalistnikov in ne potrebuje opore dozori je vsaj 14 dni bolj zgodnejša od visokih (ideterminantnih) sort in hibridov. Njena prednost je tudi, da tudi zgodaj zapusti gredice. Omenila bi še izredno okusne, dekorativne in odporne drobne, češnjeve paradižnike. Pri nas lahko kupite seme kar nekaj različnih sort, ki se med seboj razlikujejo po obliki in barvi plodov, pa tudi velikosti rastlin. Prvi je Read pear, visok (idedeterminanten) paradižnik, s sladkimi, rdečimi, hruškastimi plodovi. Hibrida Balcony Yellow F1 z rumenimi in Coctail Supersweet 100 F1 z rdečimi plodovi pa lahko ljubitelji paradižnika gojijo celo na balkonih. Odličnega okusa je visok češnjev paradižnik Cherry ball F1, ki je novost na našem trgu.
Češnjev paradižnik je vedno izredno dobrega okusa, večina sort in hibridov je celo odpornih, težav nimajo ne v vlažnem, ne v suhem poletju. Uporabljamo jih tako v solatah, odlično pa so tudi za dekoracijo številnih jedi. Sama imam vedno vsaj nekaj rastlin  na vrtu.

V zadnjih letih pa je rdeč paradižnik dobil bolj pisano podobo. Danes lahko kupimo seme ali predvsem  sadike sort s temno obarvanimi plodovi, rumenimi, oranžnimi ali celo zelenimi plodovi. Obarvajte si življenje tudi z njimi, ne se jih bati. Vendar naj opozorim, da okus teh drugače obarvanih plodov ni vedno vsem všeč. Vsaj jaz sodim med tiste tradicionaliste, ki jim je standard za okus paradižnika Saint Pierre, tile barvasti pa imajo vsekakor drugačen okus.

Kaj sadimo ali sejemo s paradižnikom 

Paradižnik bo vsekakor bolje uspeval v družbi z baziliko. Zato je skoraj obvezen sosed ob rastlinah paradižnika ta »kraljevska« dišavnica. Naj povem, da je grmičasta bazilika, to je ta, ki jo sadimo tudi v balkonska korita, veliko bolj trpežna, kakor tista z bleščečimi listi  in jo najbolj poznate. Spomladi vsekakor med sadike paradižnika posejete solato berivko ali presadite sadike glavnate solate. tako boste izkoristili prazen prostor, ki pa ga kasneje paradižnik potrebuje. Poleti lahko med rastline skrijemo cvetačo, ki ji odgovarja senca v vročih poletnih dnevih. V jeseni pa lahko posejemo motovilec. Paradižnik pa se dobro razume še z radičem, peteršiljem, porom, sladko koruzo, zeleno in špargljem.

Presajanje na prosto

Dve stvari sta pomembni pri presajanju na prosto. Najprej moramo vedeti, da ne smemo hiteti. Presajanje v mrzlo zemljo, tudi če z različnimi plašči in rastlinjaki zavarujemo nadzemni del, rastlinam zelo škodi. Zemlja mora imeti vsaj 15 oC. Zato rastlinjak za nekaj dni prej zapremo, da jo ogrejemo, če pa rastlinjaka nimamo, počakamo na primerno ogreto zemljo.
Dobra sadika ni velika sadika. Dobra sadika je nizka, nekje okoli 15 cm visoka rastlina z 8 listi in močnim, dobro razvitim koreninskim sistemom. Ne sme imeti nastavljenih cvetov ali celo plodov. Taka bo presajanje najbolje prenesla in bo v novi, hranilni zemlji hitro zaživela in rasla naprej. Večje sadike rade odvržejo prve cvetove ali pa jih sploh ne nastavijo. Tako sadiko vzgojimo v rastlinjaku v 60 – 80 dneh.

Pred presajanjem sadike utrdimo. To pomeni da vsaj teden dni prej pustimo rastlinjake, okna ali vrta zimskih vrtov odprta od zgodnjega jutra do poznega večera, tudi če je hladno ali dežuje. Vsaj tri noči pred presajanjem na prosto pa morajo biti okna, vrata…odprta tudi ponoči. Če zaradi ostalih sadik v prostoru tega ne moremo izvesti, potem je najbolj da jih za dva dni odnesemo ven na prosto in jih imamo nekje v zavetju hiše in prostorov vsaj dva dni zunaj na prostem. Dan pred presajanjem jih zalijemo dobro s pripravki iz izvlečkov morskih alg, ki bodo pomagali premagati stres po presajanju.
Tudi ob presajanju posadimo rastline čim bolj globoko, vendar morajo biti listi vsaj nekaj centimetrov nad zemljo. Razdalja med rastlinami mora biti vsaj 50 cm, saj je največji sovražnik paradižnika zračna vlaga. Pazimo tudi, da v kolobarju paradižnik ne sledi krompirju, papriki ali jajčevcu.

Pred prezgodnjim propadom rastlin zaradi krompirjeve plesni ga zavarujemo s streho. Ta je resnično dobrodošla, mini rastlinjaki na vrtovih pa morajo biti v vsakem sončnem dnevu, poleti pa podnevi in ponoči povsem odprti. Odpiranje samo dveh stranic nikakor ne zadošča. V vročini se namreč paradižnik zelo slabo oplodi, pri tem pa v tako zaprtem rastlinjaku temperature zelo hitro narastejo nad 30 oC, oplojevalci, žuželke pa seveda ne silijo v tako vroče prostore, ko pa imajo na prostem veliko dela in cvetov, pa boljše pogoje.

V primeru deževja in vlažnih, rosnih juter rastline redno varujemo tudi z naravnimi pripravki , kot so sojin lecitin, izvlečki preslice, česnov izvleček iz trgovin. Pridni pa bodo doma pripravili kamilični, rmanov čaj, naredili izvleke iz rastlin  bezga, kopriv ali preslice. Tudi z razredčenim mlekom (1:1) lahko rastlinam pomagamo. S temi pripravki moramo liste in stebla dobro omočiti. Tudi redno odstranjevanje čim manjših zalistnikov je nujen ukrep, če želimo vzgojiti zdrave plodove in se veseliti rdečih plodov sonca še dolgo v jesen.

Miša PUŠENJAK

Ni komentarjev:

Objavite komentar