ponedeljek, 04. april 2016

Kolobar v rastlinjaku

Kaj lahko že zdaj počnemo v rastlinjaku

Če imate v rastlinjaku  mlado čebulo, je zdaj čas, da jo pokrijete. Najboljše so zavese, ki imajo luknjice s premerom pod 3 mm. Če jih nimate, so tudi agrokoprene v redu. Nalet porove zavrtalke (čebulne muhe) se je vsaj pri nas, v SV koncu Slovenije že začel. Tudi zunaj na prostem je potrebno posevke čebule, šalotke in pora pokriti.

Mlado čebulo v rastlinjakih pokrijemo.

Trenutno v rastlinjakih  pridelujemo sadike, sejemo in presajamo mnoge vrtnine, še vedno nakaljujemo poleti cvetoče čebulnice in gomoljnice, dalije in kane, pa tudi gomoljne begonije. Tako bodo hitreje zacvetele, ko bo dovolj toplo, da jih posadimo na prosto. 

Vzgoja sadik:

Sadike plodovk še vedno lahko vzgajamo samo v ogrevanih rastlinjakih. Drugače jih je bolje imeti na oknih ali v zimskih vrtovih. Če pade temperatura čez noč pod 10 °C, bodo sadike močno prizadete.
Še vedno sejemo in vzgajamo sadike kapusnic, posebej cvetače in brokolija, ki dobro uspevata samo v hladnejšem vremenu in kratkem dnevu. Poleti se nima smisla z njima ukvarjati. Zelo uporabna in neobčutljiva je še ena kapusnica, nadzemna kolerabica. Ima kratko vegetacijo, dokaj hitro po sajenju jo tudi poberemo, zato jo navadno kombiniramo s korenčkom, solato, zdaj pa jo boste lahko posadili skupaj z nizkim stročjim fižolom. Tega lahko zdaj posejete tudi direktno v rastlinjak, še bolj priporočljivo pa je vzgojiti sadike. V lonček premera 5 cm posejete 3 semenke, do vznika pa naj bodo na toplem, v vašem stanovanju. Takoj, ko opazite pokanje zemlje, pa naj gredo lepo na svetlo, v rastlinjak. Vendar jih, če bodo nočne napovedi temperatur nizke, pokrijte še z agrokopreno.
Peteršilj lahko že sejemo kar direktno, posadimo pa tudi nekaj že vzgojenih sadik, zato ga za sadike ne sejemo več. Kar pa ne pomeni, da je prepozno. Še vedno je bolje, da ga posejete za sadike, kakor  prehitro posejte na prosto.

Če rastlinjak ni ogrevan, naj bodo sadike plodovk še v dovolj svetlih sobah ali na oknih.


Posejte pa tudi kumare in bučke, tako za vzgojo tudi kasneje v rastlinjaku , pa tudi že na prostem.
Ta fižol boste lahko sadili kasneje v rastlinjak ali pa tudi na prosto, če bo vreme dopuščalo. Visokega fižola še ne sejemo.

Sadike dvignemo s tal, da ne bodo pognale korenine skozi luknje na lončkih v zemljo.


Setve v rastlinjaku:

Za setve boba in graha je zdaj že prepozno.
Še vedno sejemo letne sorte solat. Najbolj primerne so krhkolistne glavnate Braziljanka in Bistra, rozetasta Gentillina, ljubitelji mehkolistnih solat pa izkoristite hladnejši pomladanski čas in posejte Majsko kraljico, ki je nekaj dni zgodnejša in Atrakcijo. Mehkolistne solate uspevajo samo v hladnejšem času pomladi in jeseni. Poleti hitro pobegnejo v cvet. Če sta posejani obe sorti, boste imeli glavice nekaj dalj časa.

Berivko pravočasno preredčimo, da se ne bo razvila solatna plesen - rumene pege na listih.

Med vrste solate posejte še mesečno redkvico ali navadno rukolo (Eruca sativa). Divja rukola namreč raste  dolgo časa in bo potem jemala prostor solati.
Zagotovo posejte tudi nekaj korenčka. Izberite predvsem zgodnje sorte (Pariški, Kuroda, Amsterdamsko), saj bodo pozne sorte kasneje našle prostor zunaj na prostem, gre za to, da imate čim prej prvi, sveži, mladi korenček. Prav tako posadite  še nekaj sadik peteršilja.
Že zgoraj sem napisala, da lahko z malo tveganja sicer, posejete tudi nizek stročji fižol.
Presajamo pa sadike kapusnic, pora, peteršilja, blitve in letnih solat.

Vrtnarije in vrtni centri so že polni sadik, zato jih kar posadite  nekaj tudi v rastlinjak. Ni boljšega, kakor sveža zelena ali peteršilj v dobri domači juhici.
Lepo vreme bo rastlinjake podnevi ogrevalo, zato ne pozabite ZRAČITI. Naj vas ne bo strah zjutraj, pred odhodom v službo rastlinjak odpreti. Odpremo obe strani, na obeh bokih. Če imate v njem tudi sadike plodovk, potem jih pokrijte z agrokopreno.

Ne pozabite tudi na cvetlice in zelišča. So neobhodni del naravne zaščite vrtnin pred škodljivci in tudi boleznimi, tudi v rastlinjaku . posejte vsaj kapucinke, ognjič in žametnice. Vzgoja sadik zelišč je zelo zahtevna, mogoče je bolje, da se odločite za nabavo sadik. Lahko pa poskusite posejati vsaj baziliko in šetraj. Obe zelišči, pa tudi ognjič so svetlokalilke. To pomeni, da semena po setvi ne prekrivate z zemljo. Samo potisnete ga v zemljo, setev pa tudi vznika prekrijete s folijo, jaz vzamem folijo za živila. Zelišča in cvetlice boste kasneje posadili tako ob rastlinjak, kjer bodo vabile in hranile koristne žuželke. Prav tako pa bodo koristne na vrtu na prostem in v samem rastlinjaku.

Če imate radi rezano cvetje, posejte tudi vrtne astre, cinije, starodobne, a tako simpatične zajčke in še in še cvetlic lahko poleti krasi vaše gredice in vrtove. Veliko prej in bujneje bodo cvetele, če boste vzgojili sadike s koreninsko grudo in jih po prvem maju že posadili v toplo zemljo.

Kolobar v rastlinjaku

Čeprav mnogi menijo, da kolobarjenje v rastlinjaku ni potrebno, to ne drži. V rastlinjak pa tudi druge zaščitene prostore je vloženo veliko truda, veliko pričakovanj in želja ter ne nazadnje tudi veliko denarja. Ni namenjen temu, da bomo v njem pridelovali le nekaj let. Čeprav sodi paradižnik med tiste vrtnine, ki ozek kolobar dokaj dobro prenašajo tudi nekaj let, se potem vedno kaj zalomi. Če se že v začetku pridelovanja v rastlinjaku odločite, da bo v njem kolobar, potem se te odločitve ni težko držati. Če pa se v nekaj letih navadite, da imate v rastlinjaku veliko paradižnika, naenkrat pa je to potrebno zmanjšati za polovico, je težko. Zato naj bo dovolj širok kolobar v rastlinjaku že od začetka.

Zapomnite si, kolobar ni zdravilo, je samo preventiva. Ko se začnejo težave zaradi ozkega kolobarja, bo za začetek kolobarjenja prepozno. Tudi zamenjava zemlje ne pomaga.
Mnogi se bojijo, da je kolobarjenje težko in zahtevno, pa ni tako. Samo eno pravilo obstaja. Osnovno in edino nujno pravilo načrtovanja vrstenja vrtnin je, da na isto mesto na gredici, na isto gredico pride rastlina iz iste botanične družine čim pozneje. Samo to poskušajte upoštevati in ne bo tako težko. Kako to ustvarimo tudi v rastlinjaku, si bomo ogledali v nadaljevanju.

Kako so si vrtnine med seboj v sorodstvu?

1. Vsekakor so v kolobarju izrednega pomena metuljnice. Mednje uvrščamo vse stročnice: fižol, bob, grah kot bolj poznane in sojo, lečo, čičerko, dolgo vigno, mungo fižol, mehiški lima fižol in zagotovo v naslednjih letih še kakšno novo stročnico, ki so manj poznane med vrtnarji. Nikoli ne pozabite, da so stročnice del botanične družine metuljnic, zato so v sorodu z vsemi deteljami, lucerno, nokoto, inkarnatko in še bi lahko naštevala. Te rastline pa pogosto uporabljamo tudi kot rastline za zeleno gnojenje, zeleni podor. Metuljnice zahtevajo vsaj triletni kolobar. Stročnice rahljajo zemljo, jo tudi obogatijo s humusom in neposredno z dušikom. Zato za njimi sadimo rastline, ki potrebujejo rahlo zemljo in so zahtevnejše po hranilih.

2. Najpogosteje za pridelovanje metuljnic na prostem priporočamo sajenje kapusnic, ki so del družine križnic. Ta skupina sodi med najbolj zahtevne vrtnine, zato jim je nujno zagotoviti dovolj hranil in predvsem ustrezno širok kolobar. Priporočam, da poskusite križnicam zagotavljati petletni premor med pridelovanjem na isti površini. V družino križnic uvrščamo zelje, ohrovti, cvetača, nadzemna kolerabica, kitajski kapus in brokoli, med križnice in s tem v isto botanično družino uvrščamo tudi nekatere korenovke, kot so repa, podzemna koleraba in redkev ter redkvica. Poleg njih pa so še nekatere nekoliko modernejše vrtnine križnice, kar še dodatno lahko zaplete položaj, mnogi ste se že zaljubili v rukolo, ki je prav v rastlinjakih zelo priljubljena, tudi večina rastlin, ki jih z enim imenom imenujemo azijske listnate rastline, so križnice. Prav tako pa v to družino uvrščamo še dve zelo priljubljeni in koristni rastlini za zeleni podor, to sta oljna redkev in bela gorjušica, pa tudi oljna ogrščica in repica sta križnici. Ne nazadnje, iz te družine je tudi hren. V rastlinjaku najbolj pogosto sejemo mesečno redkvico, ki jo lahko sejemo zelo zgodaj spomladi, že v januarju. Posejemo jo kar med solato. Prav tako skoraj ne sme manjkati v rastlinjaku rukola, saj tam tudi prezimi. Sejemo jo od septembra do novembra in pobiramo vse do maja. Kapusnice ne prenašajo temperatur pod 5 °C, zato sadimo sadike šele marca, ob obali pa v bistvu lahko v rastlinjaku pridelujemo kapusnice celo zimo. Zelo primerna za rastlinjak je nadzemna kolerabica, saj ga hitro zapusti, seveda pa lahko vanj spomladi sadimo tudi sadike zgodnjega zelja, cvetače in brokolija. Sajenje lahko ponovite tudi v septembru.

Bela gorjušica in/ali oljna redkev pa naj vsaka štiri leta prek zime razkužita, prerahljata, obogatita zemljo. Tega ne delamo po celem rastlinjaku, saj nam lahko potem precej zakomplicirata pridelovanje zgoraj omenjenih križnic. Vsak leto posejemo v novembru del površine, sama pa bi z njima posejala tretjino ene polovice (torej eno šestino) rastlinjaka.

3. Naslednja botanična družina so razhudniki. Niso močno občutljiva na ozek kolobar, v resnici lahko brez večjih posledic rastline pridelujemo tudi v ozkem, dvoletnem kolobarju. V to družino uvrščamo paradižnik, papriko in jajčevec, nikoli pa ne pozabite, da je sorodnik teh vrtnin tudi krompir. Prav tako uvrščamo v to družino tudi perujsko, volčjo, andsko jagodo (jabolko) oz. Physalis peruviana, tomatillo oz. Physalis philadelphica in pepino (Solanum muricattum).

Večina vas bo rastlinjak postavila prav zaradi paradižnika. Vendar naj povem, da v rastlinjaku, če dovolj dobro in redno zalivamo, odlično uspeva tudi paprika, seveda tudi čili in feferoni. Jajčevec pa ima v rastlinjaku veliko težav s pršico. Zato menim, da ni najbolj smiselno, da ga pridelujemo v rastlinjaku. Enake težave imata v rastlinjaku lahko tudi andska jagoda in tomatillo. Tudi teh dveh sama ne bi sadila. Kdor nima večjih težav s kolobarjenjem, lahko v rastlinjaku zelo zgodaj pridela tudi zgodnji krompir. A opozarjam, potem na tem mestu naslednje leto ne smejo rasti drugi razhudniki.

4. Zelo dobro poznate tudi rastline iz družine kobulnic. Družina ni zapletena zato, ker verjetno prav vsi veste, da vanjo uvrščamo korenček, peteršilj in zeleno, manj znana sta pastinak, komarček in sladki komarček ter koriander. Ne pozabite pa, da sodijo sem tudi nekatera zelišča, to so koper, janež, komarček, sladki komarček in kumina.

Ta družina zahteva vsaj triletni kolobar, bolje pa se obnese gojenje na istem mestu vsaka štiri leta. Še nekaj je pomembno vedeti, vrtnin iz te družine ne sejemo tja, kjer je bilo gnojeno s hlevskim gnojem.
V rastlinjak najpogosteje sejemo peteršilj, saj tam brez težav prezimi in imamo že zelo zgodaj spomladi novo, sveže, mlado listje. Prav tako lahko zelo zgodaj sejemo tudi korenček, predlagam zgodnje sorte, saj ga pozneje brez težav pridelamo na prostem. Posadimo tudi nekaj rastlin listnate zelene, saj tudi ta v rastlinjaku prezimi in imamo tudi pozimi odlično svežo začimbnico za zimske juhe.

Cvetovi rastlin iz te družine so pravi magnet za številne koristne žuželke, zato predlagam, da tudi okoli rastlinjaka posejemo, posadimo predvsem zelišča, ki cvetijo že v tekočem letu (koper, komarček, koriander …), tudi okoli rastlinjaka. Tako bodo pritegnile opraševalce in koristne žuželke tudi v sam rastlinjak.

5. Za ozek kolobar najbolj občutljiva pa je zagotovo družina lobodovk, po slovensko jim včasih kdo reče špinačnice, kar pa vas lahko zamoti. V to družino namreč poleg špinače in blitve oz. mangolda uvrščamo tudi pese, med njimi seveda rdečo peso. V zadnjih letih pa se na vrtovih pojavljajo še nekatere druge rastline, ki jih sicer gojimo kot špinačnice, to so vrtna loboda, rdeča vrtna loboda (francoska špinača), kvinoja, ki so prav tako del družine špinačnic, med tem ko jagodna špinača in novozelandska špinača kljub imenu nista v sorodu z špinačnicami. Ta družina je znana po veliko koristnih lastnosti za naše zdravje, samo ne pozabite, da zahteva zelo širok kolobar, da bo dobro uspevala. Zagotoviti moramo vsaj štiriletni kolobar.

Menim, da sodita v rastlinjak predvsem mangold in špinača. Seveda rdeča pesa za ljubitelje sokov in predvsem tudi solat z mladimi listi, pa tudi drugi dve špinačnici lahko pridelujemo v rastlinjaku, a je običajno prostor v rastlinjaku preveč dragocen, da bi v njem pridelovali tudi vrtnine, ki zelo lepo uspevajo zunaj. Bi pa francosko oz. užitno lobodo sejala okoli rastlinjaka, saj je lepa in s svojo barvo listov tudi privablja koristne živali k rastlinjaku.

6. Še ena, nekoliko manj zahtevna družina so košarice. Vanjo uvrščamo solato, endivijo in radič, brez katerih ne znamo vrtnariti, še manj pa pripraviti dobrega obroka. Košarica pa je tudi regrat, ki ga nekateri že sejejo tudi na vrtu, in črni koren skupaj z nekaterimi drugimi, še bolj redkimi koreni, njegovimi sorodniki. Na srečo niso zelo zahtevne, vendar je triletni kolobar zaželen, da se ne pojavljajo nepotrebna gnitja in propadanje rastlin vsako leto.
Posebej bi opozorila na solato, saj je v rastlinjaku skoraj enako pogosta kakor paradižnik. Res sodi med manj zahtevne vrtnine, kar se tiče kolobarja, vendar se težave ozkega kolobarja, kot je gnitje, sesedanje, propadanje rastlin, zelo hitro pojavi. Res je nujno, da solatnice ne pridejo na isto mesto prepogosto, zadošča tudi vsako drugo leto, pri tem pa je mišljeno res leto, ne pa vsaka druga rastlina: na primer poleti paradižnik, pozimi solata.
Motovilec ni v sorodu s solato, zato ga lahko sejemo izmenično, eno leto solata, drugo leto motovilec.

Najpogosteje sadimo v rastlinjak solato v vseh oblikah, saj odlično zapolni tudi prostor med sadikami paradižnika in paprike spomladi, zimska solata pa je tako stalnica na naših vrtovih. Tudi endivija ni redka v rastlinjakih, vendar jo tja posadite šele v avgustu, radič pa bolj poredko zaide v rastlinjake, saj je potem upoštevanje pravil kolobarja bolj zapleteno, na prostem pa radič ravno tako lepo uspeva. Rastlinjak lahko izkoristite za siljenje radiča, prav tako pa lahko prezimne sorte radiča posejete med deteljo in inkarnatko ter se spomladi zelo hitro veselite sladkih rozet. Črni koren in regrat pa sta v rastlinjaku še redkejša, čeprav bi uspevala.

7. Ne smemo pozabiti še bučnic, kamor uvrščamo buče in bučke, kumarice, lubenice, melone in manj znane čajoto, grenko kumarico in še nekaj novih kumaric, ki jih poimenujejo z različnimi imeni, vse pa sodijo med bučnice. Zanje je značilno, da imajo rade gnojenje s hlevskim gnojem in organskimi gnojili.

Kar se tiče kolobarja, bučnice povsem dobro uspevajo v triletnem premoru.
Ob paradižniku so zagotovo solatne kumare najpogosteje v rastlinjaku. Zunaj na prostem jih prehitro uničijo ali bolezen ali škodljivci. V rastlinjaku naj bodo na opori, tako bodo porabile manj prostora. Ostale bučnice bodo sicer v rastlinjaku povsem dobro uspevale, a se mi zdi škoda prostora zanje v rastlinjaku, saj tudi zunaj povsem dobro uspevajo. Mogoče je smiselno v rastlinjak posaditi tudi lubenice in melone, če vam je v užitek, da vsaj nekaj teh sočnih plodov pridelate sami doma. Tudi te so lahko in jih vzgajamo na opori, le da mora biti ta res močna, da zdrži težo plodov. Grmičaste bučke in vrežaste jedilne buče pa bodo povsem dobro uspevale zunaj, v rastlinjaku so rastline prevelike in porabijo veliko prostora. Odločitev pa je seveda vaša.

8. Zadnja botanična družina, ki ima na vrtu več predstavnikov, so še čebulnice, kamor uvrščamo čebulo, šalotko, česen in por pa tudi zelišča, kot je drobnjak in kitajski drobnjak (kitajski česen, grmičasti česen …). Družina zahteva vsaj triletni kolobar in absolutno sovraži gnojenje z organskimi gnojili, predvsem pa hlevskim gnojem. Kompost je v manjši meri na zemljiščih, ki so slabše založena s hranili, sprejemljiv, posebej za por in obe zelišči.

V rastlinjaku najpogosteje gojimo čebulo pozimi in jo spomladi pospravimo kot mlado čebulo. Ali je to majski srebrnjak (bela čebula) ali katera druga sorta, je v bistvu vseeno. Pridelovanje čebule v kolobarju čez zimo je zelo priporočljivo, saj čebula resnično popestri kolobar in deloma negativno vpliva na številne glivice, ki si jih v zemlji ne želimo. Tudi česen bi seveda lepo uspeval v rastlinjaku, a je v njem predolgo in spet je škoda prostora. Kljub temu je smiselno in uporabno, da v rastlinjak posadimo tudi nekaj drobnih strokov, ki jih potem pospravimo kot mladi, nedozorel česen spomladi. Por odlično prezimi na prostem, v rastlinjaku tudi ni nič bolj varen pred porovo zavrtalko, zato velike prednosti pridelovanja pora v rastlinjaku ne vidim. Zagotovo pa lahko kje v kotu rastlinjaka raste kakšna rastlina drobnjaka in kitajskega drobnjaka, saj bosta ti dve okusni začimbnici na razpolago veliko boj zgodaj spomladi kakor na prostem
To so najbolj pogosto zastopane botanične družine pri nas. Poleg njih pa seveda prihajajo na vrtove vedno nove vrtnine iz drugih družin. V rastlinjakih je novosti sicer nekaj manj, a vseeno se najdejo še druge rastline.

9. Špajkovke je družina samo z enim članom na zelenjavnem vrtu, to je motovilec. Je pa bližnji sorodnik motovilca baldrijan. Motovilec je seveda pozimi zelo dobrodošel in primeren tudi za pridelavo v rastlinjaku.

Ob teh vrtninah je na vrtu vedno več novih, ki sodijo v različne družine. Med njimi naj omenim letni (užitni tolščak) in zimski portulak, ki sta med seboj sorodna, zato upoštevajmo vsaj triletni kolobar. Okra sodi med sleze in je v sorodu samo z ajbišem in vrtnimi hibiskusi. Zagotovo sem spustila še kakšno, novejšo vrtnino, vendar verjetno ne sodi med sorodnice omenjenih vrtnin, zato je potrebno paziti le, da na isto mesto ne pride pogosteje kakor vsako tretje leto.

Kako se torej lotiti dela

V rastlinjaku je kolobar težko uskladiti z željami. Če najprej v svoji glavi razrešimo in se odločimo, da je kolobar pomembnejši od naših želja, smo naredili polovico dela. Nato rastlinjak razdelite na dve polovici. Tako kot na vrtu naj po sredini rastlinjaka poteka stalna, široka pot, po kateri boste hodili, odnašali pridelek, zalivali in negovali vrtnine. Ta pot na sredini je zelo pomembna tudi s stališča ohranjanja žive in rodovitne zemlje. Pri načrtovanju kolobarja pa pride prav zato, ker ga razdeli na dve polovici. Potem je delo lažje. Ker je poletna pridelava plodovk najpomembnejša, začnimo z njo. Razhudnike, najpogosteje sta to paradižnik in paprika, sadimo skupaj na eno polovico rastlinjaka. Mednje spomladi posadimo tudi druge vrtnine, od tega je potem odvisno, kaj in kako bomo sadili pozimi. Lahko posadimo sadike solate ali posejemo oz. posadimo sadike novozelandske špinače. Zagotovo ob robu posadimo tudi čim več sadik bazilike, ognjiča in kapucink.

Na drugi polovici imamo večjo izbiro. Zagotovo posadimo solatne kumare, seveda jih zaradi varčevanja s prostorom posadimo na oporo. Če imate otroke ali pa seveda če ste velik ljubitelj, priporočam še lubenice in/ali melone, ki jih prav tako damo na oporo. Na preostalem delu posadimo v zgodnji pomladi nizki stročji fižol, za njim pa blitvo, endivijo, solato, odvisno od naših želja in potreb. Del prostora zagotovo namenite novi stročnici, ki odlično prenaša vroče razmere v rastlinjaku, to je dolga vigna. Nekje boste našli tudi prostor za užitni tolščak, saj bo izredno poživil poletne solate.

Če želite, lahko ob notranji poti rastejo tudi jagode, da se jih boste spomladi čim prej razveselili. Užitni tolščak potem posejete kar med njimi.

V naslednjem letu polovici obrnemo. Polovico, kjer imamo bučnice in druge vrtnine, posadimo v tretjem letu tako, da so bučnice na drugem delu polovice, kakor so bile pred dvema letoma.
V rastlinjaku v zgodnji pomladi in v jeseni dobro uspevajo praktično vse vrtnine, zato bo polovica brez razhudnikov vedno polna, če se le malo potrudimo. Pozimi seveda sejemo, sadimo prezimne vrtnine. Med njimi seveda ne bo manjkala zimska solata, motovilec in verjetno špinača. Poleg tega naj nekje ob robu zagotovo raste nekaj peteršilja, sejemo ga lahko vse do začetka septembra. Prav tako mora pozimi v rastlinjaku najti prostor rukola. Tisti, ki si res želite čim več svežih, mogoče nekoliko drugih vitaminov tudi pozimi in zgodaj spomladi, po posejte še zimski portulak. Upam pa, da ni treba ponoviti, da blitva prezimi tako na prostem kot tudi v rastlinjaku, zato jo seveda pustimo tam tudi čez zimo.

Če pa kljub vsemu, kar je na razpolago, nimate ideje, s čim bi še prekrili površino, posejte žito, ki ga lahko sejete še v novembru, ali belo gorjušico, vendar je bolje, če jo posejte do začetka novembra. Obe vrtnini bosta popestrili nekoliko ožji kolobar, zemljo pa obogatili s potrebnim in želenim humusom.

Kolobar je torej relativno enostaven ali pa težaven, kakor že ga vzamemo. Če si prvo leto naredimo dober načrt, je delo veliko lažje. Zapomnite pa si, kolobar ni zdravilo, zato začeti kolobariti šele, ko se težave že kažejo, nima smisla. Je pa kolobar najboljša preventiva, zaradi katere bo težav na vrtu veliko manj.

Miša PUŠENJAK

Ni komentarjev:

Objavite komentar