ponedeljek, 03. september 2012

Sorte paradižnika

Letos je na našem vrtu in v rastlinjaku Schwarzmann rastlo okrog 35 sort paradižnikov, celo nekaj več, če štejem še tiste na balkonu v koritih. Nekateri so si med sabo zelo podobni, tako po obliki barvi in okusu. Nekateri so si podobni samo po barvi in obliki, medtem ko je vsa razlika v okusu. Nekateri so pravi posebneži. Predstavila bom nekaj favoritov, ki so se zaradi takih ali drugačnih razlogov uvrstili na seznam za naslednjo sezono.

Pri izboru sort za rastlinjak smo letos naredili napako. Zato ker nismo kaj dosti izbirali, nekaj naključnih sort je končalo tam v upanju, da bodo prehitele svoje sorodnike na njivi. Saj so jih, a le za kakšen teden, mogoče 10 dni. Vendar je bilo manj plodov in rastline so podivjale, saj so zrasle do vrha rastlinjaka in se zdaj razraščajo v vse smeri. A ker so v vrhovih naredile še nekaj plodov, nimamo srca, da bi jih vrgli ven. Za naslednje leto zdaj načrtujemo determinantne sorte, če se bo le dalo, predvsem zgodnje, take, ki hitro dozorijo, nato pa bomo gredico z paradižniki izpraznili in nanjo vsejali motovilec ali radič.


Sorta Ančka je rastla v rastlinjaku. Naredila je malo plodov, a ti so bili res veliki, težki preko pol kilograma. Plod je rdeče barve in zelo mesnat, sočen, uravnotežen paradižnikov okus. Tudi Verna orange je rastla v rastlinjaku. Plodovi so v obliki volovskega srca, srčasti, oranžne barve, mesnati, z zelo malo semeni. Cherokee purple spada med tako imenovane črne paradižnike, čeprav mu fotografija dela krivico. V resnici je precej bolj temne, skoraj vijolične barve. Okus je sladek in bogat, drugačen, kot smo ga vajeni Slovenci. Banana legs je rumen pelat, zanimiv za sušenje, italijanski pelati pa so žal neznana sorta, zrasi so iz semena, ki sem ga vzela iz sušenih paradižnikov, kupljenih na tržnici v Firencah. Rastlina je nizka, ne potrebuje opore, bogato rodi in plodovi dozorijo vsi naenkrat. Če je leto ugodno (letošnje je bilo), potem požene zalistinke in naredi še nekaj plodov kakšen mesec kasneje.


Brandywine je še ena sorta, ki je rastla v rastlinjaku. Plodovi so bili redki, a veliki. V tujini je to zelo hvaljena sorta zaradi posebnega okusa, a je znano, da slabo rodi. Nam ni bil tako všeč, da bi se uvrstil na seznam za naslednjo sezono, preslabo rodi.

Kosovo je volovsko srce, ki izvira iz Kosova, a naše Volovsko srce VAL, se po okusu zlahka kosa z njim. Je pa Kosovo precej odporno na bolezni in zelo dobro rodi. Primorski pacug je stara slovenska sorta, po sestavi in okusu podobna Ančki, a so plodovi malce manjši.  Bosanski rumeni je sorta, ki z imenom pove veliko. Izvira iz Bosne in plodovi so živo rumene barve, če prezori, postane skoraj oranžen. Najboljši je, ko je rumen in ne preveč mehak. Chocolate stripes je najlepši paradižnik, kar sem jih kdaj gojila. Poleg tega pa je odličnega okusa, kot vsi črni paradižniki. Aladdin's lamp pa je bolj praznega okusa, a je zaradi krasne oranžne barve in zanimive hruškaste oblike vedno pritegnil pozornost gostov.



Med letošnje favorite spadata tudi pelat Jersey devil, ki ima značilno zavito konico in zares spominja na hudičeve rožičke. Je zelo mesnat in sladek, odličen za izdelavo mezge. White queen pa je paradižnik, ki ga uvrščajo med »bele« paradižnike. Če ga postaviš ob rumene sorte, se res zdi, da je bel. Je sladek in kremast, v ustih se kar stopi.


Krasni so tudi češnjevci, ki so se v zavetju rastlinjaka zelo dobro počutili. Mlade sadike so odlično uspevale v zavetju in vse sorte so zelo bogato obrodile. Najboljši sorti sta bili Black cherry in Super snow white, ki sta zelo sladki in zelo rodni. Green grape je poldeterminantna sorta, ne zraste visoko, a bogato rodi. Plodovi se na zunaj obarvajo v bronasto barvo, a ob prerezu notranjost ploda ostaja zelena. So zelo sladki z nekaj kisline. Posebna je tudi sorta Ildi, ki rodi v številnih gozdih. Ena sama vejica ima preko 70 cvetov. Seveda se ne oprašijo vsi, a na eni vejici se zagotovo razvije čez 40 rumenih češnjevcev, ki dozorevajo postopoma.




Ne morem končati, ne da bi omenila nekaj čudovitih balkončkarjev. To so paradižniki, vzgojeni za balkonska korita oziroma manjše posode. Sorti Tumbling Tom yellow in red sta odlično uspevali v obešankah, Sorti Green sausage in Thai pink egg pa v koritih za rože. Pravzaprav še uspevajo. Zoreti so začeli sredi junija in vsak teden sem z njih obrala dovolj plodov za kar nekaj paradižnikovih solat. In zdaj, v začetku septembra sicer res ne izgledajo več tako bujno, kot na začetku, a z njih še vedno obiram plodove. In po okusu se vsaj Green sausage uvršča v sam vrh letošnjega pridelka.


Leto ni bilo slabo za paradižnike in sezona še traja. Če bomo deležni vsaj malo indijanskega poletja, se bo v naši kuhinji spodnji prizor še nekajkrat ponovil. =)



Ni komentarjev:

Objavite komentar