sreda, 16. maj 2012

Kaj bo rastlo v rastlinjaku?



Kaj bo rastlo v rastlinjaku, se je spraševala naša družina. Nujno kifeljčar, pa čeprav samo za en pošten obrok, je vztrajal glava družine. Grah, je bila odločna mati. Prostor za vse moje sadike, je zahtevala tamala. Solata, je modroval glava družine. Veliko solate, je dodala mati. Kaj pa gobe, je zahteval sine. A bomo tudi kakšnega pujsa zredili, je negodoval skoraj zet. Vsega po malem, smo sklenili kompromis.

Najprej smo zasadili kifeljčar. Ena mala, komaj 3 metre dolga vrstica. Za 2x bo, je rekel glava družine, za ostalo je izgubil interes.


Veliko solate, ne samo količinsko, tudi sortno raznoliko. Za začetek nekaj sadik. Takole so izgledale, ko smo jih posadili, take lepotice pa so zdaj, tri tedne kasneje.


Posejali smo tri sorte: zeleno romansko, gentilino, in berivko, mešanico sort lollo bionda in lollo rossa.



Če se sprašujete, kaj raste med solato: ni vse plevel, kot vmesni posevek smo posejali nekaj rdeče redkvice, sorto Falco. Je ogromna, sočna in zlepa ne postane puhla. Samo še kakšen teden, pa bomo izpulili prvo!


Z mlado čebulo bomo ustregli skoraj zetu. Na enem delu smo posejali seme dveh sort, stoletne čebule in čebulice pompei. Na gredici, kjer bodo čez čas, ko sadike zrastejo, paradižniki, pa smo potaknili čebulček holandske rumene čebule, čisto skupaj. Le še malo naj zraste, preden jo začnemo puliti.


S špinačo na prostem nismo imeli sreče. Kar nam ni popasla divjad, so požrle uši. V rastlinjaku jo bomo pa že ubranili, smo rekli. Taka lepotica je že!

Mi smo graholjubci, tudi na njivici bo veliko graha. Zato smo v rastlinjak posadili sorto hendrix, stročji grah. Naj bi bil zgodnejši in strašansko okusen. O okusu kdaj kasneje, zgleda pa lepo!



Ker je rastlinjak prekril skoraj ves naš vrtiček ob hiši, je v rastlinjaku našel svoj prostor tudi peteršilj, sorti »domači listnik Jožica« (hvala, teta!) in kodrasti peteršilj.



Ob čebulo smo sejali njenega najljubšega soseda: korenček. Za korenčkom so našle svoj prostor sadike nadzemne kolerabice.



Vsi uspehi temeljijo na neuspehih. Naš je: rukola. Pravzaprav njen divji bratranec, tankolistni dvoredec ali divja rukvica. Čeprav je krasno vzkalila, je kar obstala v rasti. Zdaj pa jo napadajo še bolhači. Poskusili bomo s pepelom, a se mi svita, da bomo tam rajši gojili kaj drugega. Sploh ker samozasejana odlično uspeva v bližnjem loncu.


Še je prostora v našem rastlinjaku  in preden ga bomo zapolnili s plodovkami, ga bomo še zapolnili. S čim, pa v enem od naslednjih prispevkov.

Ni komentarjev:

Objavite komentar